Primož Trubar, slovenski protestantski duhovnik, reformator, pisatelj in prevajalec, se je rodil 9. junija 1508 v kraju Rašica [1] pri Velikih Laščah, ter umrl 28. junija 1586 v Derendingenu, danes del Tübingena (Nemčija).
Oče Miha Trubar je bil tesar in mlinar, pa tudi »cehmošter« (cehmojster – cerkveni starešina, ključar, ki v imenu srenje nadzoruje cerkveno premoženje), ter »mitničar«, ki je beležil dohodke turjaške mitnice.
Leta 1520 je Miha Trubar zaprosil Turjačane za dovoljenje, da se sme sin Primož šolati za duhovski stan. Tako je Primož Trubar z dvanajstimi leti odšel z doma; eno leto se je šolal na Reki, nato dve leti v Salzburgu. Iz Salzburga je odšel v Trst, kjer je bil osebni služabnik škofa Bonoma.
Leta 1527 mu je Bonomo dodelil župnijo Loko pri Zidanem mostu (v Loki per Radočaju – v Loki pri Radečah). Trubar jo je kmalu izročil vikarju, sam pa odšel na Dunaj, kjer je ostal dve leti. Leta 1530 ga je škof Bonomo posvetil za duhovnika in ga določil za vikarja v Laškem, kjer je pridigal v duhu Erazma Rotterdamskega in seznanjal ljudi z nauki, ki jih uče evangeliji.
Pred jezo faranov, katere so njegove pridige v novem duhu vznemirjale, se je umaknil v Ljubljano, kjer je sprejel službo stolnega pridigarja. V svojih pridigah je Trubar uporabljal svetopisemsko razlago švicarskih reformistov in zwinglijancev Bullingerja in Pellicana, zagovarjal je Lutrovo dogmo.
Zaradi njegovih nazorov ga je deželni glavar leta 1540 pregnal in Trubar se je ponovno zatekel v Trst. Škof Bonomo mu je dal službo slovenskega pridigarja. Bonomo ga je vnemal za gesla in razmišljanja švicarskega reformatorja Kalvina. Bonomo je pri ljubljanskem škofu Kacijanarju kmalu dosegel, da je Trubarja imenoval za kanonika. V Ljubljano se je vrnil leta 1542.
Pod novim škofom Urbanom Tekstorjem, vnetim katolikom, je Trubar dobil službo vikarja v Šentjerneju na Dolenjskem. Tam naj bi uredil gospodarstvo župnije, dejansko pa so se pripravljali, da ga zaprejo. To je izvedel, se nekaj časa skrival, nato pa v letu 1548 pobegnil v Nürnberg v Nemčiji.
Tam je (po posredovanju predikata Vida Dietricha) dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi in se kmalu oženil z Barbaro Sitar iz Kranja. Takrat je začel snovati in uresničevati zamisli za razvoj slovenske književnosti. Prestopil je k augsburški veroizpovedi in bil pravi protestant. Začel je uresničevati zamisel pridobivanja Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo. Da bi ustregel praktičnim potrebam, je sestavil najprej katekizem in abecednik. Za osnovo knjižnega jezika je vzel govor svojega rojstnega kraja Raščice (Rašice), torej osrednje slovensko narečje, za katerega je menil, da ga razumejo vsi Slovenci.
Trubar je dal obe knjižici v tisk tiskarju Morhartu v Tübingenu. Knjižici sta bili natisnjeni z gotskimi črkami in sta izšli v tisoč izvodih:
- Abecedarium z Brenzovim malim katekizmom pred koncem leta 1550
- Katekizem v prozi in pesmih s Flacijevo pridigo o veri prav tako leta 1550. Katekizem je izšel z nemško-slovenskim naslovom Catechismus in der windischen sprach.
»Anu kratku podvučene s katerim vsaki človek more v nebo priti«, 1550. Trubar se je podpisal na Sedmograškem kot Philopatridus Illiyricus, tiskar pa si je dal izmišljeno ime Jernej Škrjanec na Sedmograškem, da bi se izognil morebitnemu preganjanju.
Katekizem vsebuje nekatera pojasnilna poglavja iz protestantskih naukov, šest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri. S to knjižico je hotel Trubar učiti rojake protestantske vere in hkrati ustreči protestantskemu bogoslužju na Slovenskem. Z drugo knjižico, Abecedarium, ki vsebuje osem listov, pa je hotel, da bi se rojaki iz nje naučili branja (Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahko v kratkim času brati navučiti, 1550). Trubar je tako postal začetnik slovenske književnosti.
Kmalu po izidu prve knjige je Trubar dobil župnijo v Kemptenu ob tirolski meji. Zelo prav mu je prišla zveza s Petrom Pavlom Vergerijem, bivšim modruškim in koprskim škofom, ki je bil tedaj pri württemberškem vojvodi Krištofu kot svetovalec. Z Vergerijevo pomočjo je Trubar leta 1555 izdal v ponovni izdaji prvi slovenski knjigi Catechismus in Abecedarium, po Vergerijevem nasvetu v latinici, ter Ta Evangeli Svetiga Matevža in prevod Vergerijevega italijanskega dela Ena molitev tih kerščenikov. Vergeriju, ki je hotel veljati za pisca teh knjig, je Trubar odpovedal zavezništvo in leta 1557 izdal tisoč strani obsegajočo knjigo Ta pervi deil tiga Noviga testamenta. Knjiga vsebuje prevode evangelijev in dejanj apostolov ter je opremljena z dolgim predgovorom o naukih Lutrove vere, s koledarjem (Ta slovenski koledar – prvi na Slovenskem) in Postilo, to je razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev.
Kljub težavam z Vergerijem, ob zaščiti barona Ivana Ungnada, bivšega štajerskega glavarja, ki je zdaj bival v Urachu blizu Tübingena, je od vojvode Krištofa dosegel odobritev za izdajo knjige Ta drugi deil Tiga noviga testamenta in 1560 je izšlo Pavlovo pismo Rimljanom. Sledilo je povabilo Trubarju s strani deželnih stanov, da bi sprejel v Ljubljani mesto superintendanta (protestantskega dekana). Trubar je imel v tem času veliko dela, dobil je župnijo v Urachu in prevzel vodstvo biblijskega zavoda. Trubar je samostojno izdal Svetiga Pavla ta dva listi h tim Korintarjem inu ta h tim Galatarjem. Napisal pa je tudi nemško posvetilo za glagolski katekizem in izdal v nemščini Register, poročilo o svojih dotedanjih delih, da bi ovrgel očitke, da je zwinglijanec. To poročilo je prvo bibliografsko delo pri Slovencih.
Leta 1561 se je odpravil v Ljubljano. Uredil je slovensko protestantsko cerkev in dosegel, da so po pomembnih krajih na Slovenskem nastavili pridigarje. Žal je kmalu prišel v spor s Klombnerjem, zaradi zbirke protestantskih cerkvenih pesmi dvomljive kakovosti. Po dveh mesecih bivanja v Ljubljani se je vrnil v Urach in nadaljeval z delom. Med drugim je napisal več posvetil v glagolske in cirilske knjige (Prvi del noviga testamenta 1562 in Artikule 1562).
Naslednje leto se je Trubar spet vrnil v Ljubljano. Bil je zelo zaposlen, vendar je še nadalje pisal nemška posvetila za hrvatske knjige, ki so jih izdajali v Ungnadovem zavodu. Sestavil in izdal je Cerkveno ordningo (1564), to je cerkveni red za slovensko cerkev. S tem redom je posegel v pravice deželnega kneza, ki je dal knjigo zapleniti, Trubarja pa izgnati.
Po vrnitvi v Nemčijo je Trubar kratek čas bival v Lauffenu ob Neckarju, nato pa se je za stalno naselil v Derendingenu, kjer je bil župnik do smrti. Trubar je tu izdal Ta celi psalter Davidov, nov Abecedarij in nemško-slovenski Ta celi katehismus in druga dela.
Za kratek čas se je leta 1567 vnovič vrnil na Slovensko, da bi za nekega nemškega teologa od turških ujetnikov v Ljubljani in Ribnici poizvedel o koranu.
Po sedmih letih (1574) je dal v tisk tretjo izdajo pesmarice z naslovom Ta celi katehismus…inu pejsni. Leta 1577 je Trubar končal svoje življenjsko delo s prevodom Noviga testamenta puslednji dejl, pet let pozneje pa je v celoti ponovno izdal popravljen Ta celi novi testament. Zadnje njegovo delo je prevod Lutrove Hišne postile, katero je devet let po njegovi smrti izdal njegov mlajši sin Felicijan.
Trubar je umrl v starosti 78 let v Derendingenu, kjer je tudi pokopan.
Bibliografija (24 knjig, od tega 22 v slovenščini in 2 v nemščini):
1. 1550: Catechismus, z dodatkom pesmi, v gotici (ponovno 1555 v latinici)
2. 1550: Abecedarium, v gotici (ponovno 1555 v latinici)
3. 1555: Ta evangeli sv. Matevža
4. 1555: Ena molitov tih krščenikov, kir so zavolo te prave vere v Jezusa Kristusa pregnani
5. 1557: Ta prvi dejl tiga noviga testamenta
6. 1557: Ta slovenski koledar
7. 1558: En regišter… Ena kratka postila
8. 1560: Ta drugi dejl tiga noviga testamenta
9. 1561: Sv. Pavla ta dva listi
10. 1562: Artikuli oli dejli te prave stare vere krščanske
11. 1564: Cerkovna ordninga
12. 1566: Ta celi psalter Davidov
13. 1567: Ta celi katehismus
14. 1567: Sv. Pavla listuvi
15. 1567: Ena duhovska pesem
16. 1567: Eni psalmi
17. 1575: Tri duhovske pejsni
18. 1577: Noviga testamenta pusledni dejl
19. 1579: Ta prvi psalm ž nega trijemi izlagami
20. 1582: Ta celi nov testament
21. 1595: Hišna postila, posmrtno izdal sin
22. neznana
[1] Rašica ali tudi: Raščica, Račca ali Rastčica
0 Responses to “Primož Trubar – biografija”