Betnava

Dvorec Betnava (Schloss Windenau) stoji v okolici Maribora na Štajerskem. V zgodovinskih virih je prvič omenjen leta 1319 kot dvorec Wintenaw. V 16. stoletju so prvotni dvorec predelali v utrjeno renesančno graščino z vodnim jarkom. Grofje Herberstein so jo spremenili v protestantsko graščino s kapelo in pokopališčem. Herbersteinom so kot lastniki sledili: Khiessl, Auersperg, Ursini-Rosenberg, Szekely, Brandis in Vandur. Po 1863 je Betnava postala poletna rezidenca mariborsko-lavantinskih škofov.

Leta 1784 je bil dvorec predelan po poznobaročnem florentinskem slogu. Še pred tem (okoli 1780) so osrednjo dvorano okrasili s poznobaročno iluzionistično stropno poslikavo. V 19. stoletju je bil urejen še park.

Grad Belnek

Grad Belnek (Wildeneck ali Wildenech, “Divje brdo”) je stal v bližini kraja Drtija pri Moravčah, kjer je sedaj vas Belnek. Moravška dolina se je nekoč imenovala tudi Dolina gradov. Od devetih gradov je ohranjen le grad Tuštanj.

V virih je bil prvič omenjen leta 1390. Zgradili so ga vitezi Lilienbergi z Limbarske gore, kasneje pa je prešel v last Celjskih grofov, slednji pa so ga leta 1449 podarili rodbini Laaser. Leta 1573 je lastnik postal Pavel Scheyr, 1580 pa Leopold Raumschussl.

Leta 1635 so grad oplenili uporni kmetje, nakar je bil obnovljen in predelan. V sredini 18. stoletja je bil njegov lastnik baron Karel Jožef Valvasor, leta 1763 pa ga je kupil grof Karel Gotfried Lichtenberg. Potem je grad spet prehajal v lastništvo različnim rodbinam. Leta 1901 ga je kupil baron Franc Minutillo, zadnja lastnica pa je bila njegova hči Elizabeta.

Na gradu je, pri svojem stricu, del svoje mladosti preživel tudi Friderik Baraga.

Leta 1944 so grad požgali partizani, na njegovem mestu pa zdaj stoji hiša.

Predjamski grad

Grad Predjama ali Predjamski grad leži približno 10 kilometrov od Postojnske jame. Prvič je bil omenjen leta 1274, ko so prvotni gotsko oblikovani grad (Luegg) sezidali oglejski patriarhi.

Leži pod naravnim skalnim obokom v velikanski duplini in je težko dostopen. Kasneje ga je dozidala družina Luegg, imenovana tudi vitezi Predjamski. Erazem Predjamski se je kasneje pridružil madžarskemu kralju Matiji Korvinu, zato je avstrijski cesar ukazal baronu Gašperju Ravbarju, naj grad zavzame. Med obleganjem leta 1484 je bil Erazem ubit, grad pa je prišel pod upravo Oberburgov in Purgstallov. Kasneje je prišel v last Janeza Cobenzla, ki je grad dozidal, preuredil ter zgradil renesančno poslopje, stisnjeno ob navpično steno pod jamskim gradom. V takšni obliki je grad ostal do danes.

Leta 1810 je grad podedoval Mihael Coronini-Cronberg, od leta 1846 do 1945 pa je bil last rodbine Windischgraetz. V njem je danes muzej.

Grad Kalec

Grad Kalec stoji v bližini Zagorja v dolini Pivke, na pobočju Brega, nedaleč od izvira reke Pivke. Danes je ohranjen le še stolp.

Prvotni grad (opisan tudi v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske) je v 17. stoletju zgradila rodbina Steinberg. Kasneje so bili njegovi lastniki grofje Turjaški in slovenski skladatelj Miroslav Vilhar, ki je na gradu tudi umrl.

Grad je po 1. svetovni vojni začel propadati. Leta 1941 je v njem potekal sestanek aktivistov TIGR-a. Danes vodi mimo njega Krpanova pohodniška pot.

Planinski grad (Grad Hošperk)

Grad Hošperk, znan tudi kot grad Haasberg ali Hazberch, stoji v bližini Planine pri Rakeku, na platoju nad sotesko reke Unice.

Prvotni grad je bil prvič omenjen leta 1295 kot grad Unec (castrum Moevntz). Grad so upravljali kastelani in fevdniki Goriških grofov, med njimi vitezi Albenski iz rodbine Neuhausov. Leta 1435 so Hošperk dobili Celjski grofje, po njihovem izumrtju leta 1456 pa je prešel na Habsburžane, ki so ga do leta 1587 oddajali kot deželnoknežji fevd. Med kastelani so bili Wagni in Rauberji.

Leta 1511 ga je poškodoval potres. Leta 1563 preide v lastništvo rodbine Windischgrätz, ko se je Sebastijan Windischgrätz poročil s Katerino Rauber, leta 1577 pa je bil zastavljen Juriju Hofferju.

Po letu 1614 so na bližnji lokaciji Eggenbergi zgradili baročni dvorec Hošperk, ki je danes v ruševinah. Ruševine stojijo na Planini nasprotni strani kraškega Planinskega polja. Dolgo časa je veljal za eno najbolj reprezentativnih grajskih stavb na Slovenskem, s čudovitim parkom, katerega ostanki so vidni še danes.

Leta 1810 je Hošperk podedoval Mihael Coronini pl. Cronberg. Leta 1846 je drugič prešel v roke rodbine Windischgrätz, ko ga je kupil knez Weriand zu Windischgrätz. Ta rodbina je bila tudi njegov zadnji lastnik. Dvorec so 27. marca 1944 požgali partizani; takrat je bila popolnoma uničena dragocena notranja oprema, arhiv rodbine ter družinska grobnica Windischgrätzov.

Škofjeloški grad

Grad je bil prvič omenjen v letu 1202 (castrum firmissimum iz Lonca). Zgradili so ga brižinski škofje že kmalu po prejemu loškega ozemlja. Ob potresu leta 1511 je bil grad skoraj povsem porušen, nato pa v celoti obnovljen.

Na grajskem dvorišču je stal tudi štirikotni stolp, v katerem so bile ječe, dokler ga niso redovnice porušile. Stolpove tlorisne mere so danes restavrirane. Grad je zdaj namenjen zbirkam Loškega muzeja.

Grad Goričane

Grad Goričane, v kraju Goričane pri Medvodah

Tivolski grad

Stoji v Ljubljanskem Tivoliju, le nekaj minut hoje od mestnega središča. V 13. stoletju je tam stal stolp (Turn), ki je bil porušen leta 1442. Pod razvalinami Turna so kasneje zgradili grad Podturn. Nov grad je bil zgrajen leta 1713 – imenovali so ga Tivoli.

Cesar Franc Jožef ga je odkupil leta 1852, nato pa ga prepustil maršalu Radetzkyu. Maršal Radetzky je grad obnovil ter uredil park in bazen z vodometom. Pred gradom je bil do leta 1918 tudi njegov spomenik (ki se danes nahaja pred Mestnim muzejem).

Danes so v gradu Tivoli prostori Mednarodnega grafičnega likovnega centra.

Ljubljanski grad

Ljubljanski grad stoji na Grajskem griču sredi mesta Ljubljane. Na območju grajskega kompleksa je človekova prisotnost neprekinjena že od leta 1200 pr.n.š., ko so bile postavljene prve naselbine in utrdbe.

Grad je pisno prvič omenjen leta 1144 kot sedež koroških vojvod Spanheimov. Grad je bil v 15. stoletju povečan in dodatno utrjen (dobil je sklenjeno obzidje z ogelnimi stolpi in dvema vhodnima stolpoma, ter dvižna vrata). V 16. in 17. stoletju so nastali še ostali objekti, ki mejijo na grajsko dvorišče in tvorijo sedanjo celoto grajskega poslopja.

Grad je kasneje izgubil strateški pomen. V začetku 19. stoletja je bila v njem kaznilnica in vojaška utrdba. Proti koncu 20. stoletja je v gradu zaživelo predvsem kulturno življenje, poleg tega pa še poročne svečanosti.

Grad Snežnik

Grad Snežnik se nahaja na jugozahodnem delu loškega polja, blizu kraja Kozarišče, v občini Loška Dolina. V arhivskih virih je prvič omenjen leta 1269 z navedbo Majnharda Snežniškega (Meynardus de Sneperch).

Najprej je bil last oglejskih patriarhov, pozneje pa rodbin Schneberg, Lamberg, Eggenberg, Lichtenburg, Schönburg-Waldenburg…

Grad ima tri nadstropja ter renesančno obzidje. V drugi polovici 19. stoletja je bil temeljito predelan. Iz tega obdobja je večina grajskega pohištva; takrat so uredili tudi grajski park, ki ima številne štirivrstne in dvovrstne kostanjeve in lipove drevorede, med njimi pa so jase ter sprehajalne in jezdne poti. Tik ob gradu sta še dve umetni jezeri.

Leta 1868 so v gradu odprli gozdarsko šolo. Grad je od leta 1983 urejen kot muzej (in je eden izmed redkih gradov v Sloveniji, ki ima ohranjeno originalno opremo). Danes je v lasti Ministrstva za kulturo RS.